Budlov mlin

Na obrobju gozda Zale je pod Mrakovim posestvom domačija Budlov mlin. Včasih so imeli ob potoku Zale stanovanjsko hišo z elektrarno in mlinom. Sedaj je tam več poslopij, zadnji med njimi stari nedelujoči mlin. V njem so mleli gospodarji treh rodov Šubic, Jur, Janez in sedanji lastnik Janez. Kmetje iz Žirovskega Vrha so prinašali ajdo, pšenico, oves in rž, odnašali pa moko, iz katere so doma pekli kruh. Za plačilo si je mlinar od zmlete moke vzel merico, ki je pomenila približno desetino prinesenega žita.

Ker je bil pri hiši mlin, je bilo potrebno imeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti, ki je zajemalo tehnično poročilo o merjenju vodne naprave in situacijski načrt le-te.

V isti stavbi, nad mlinom sta v frčadi živela oče in mati. Stope za pripravo ješprenja in kaše so bile posebej v majhni hišici, ki je stala nekoliko nižje od mlina. Leta 1926 je v kraju pustošila velika povodenj, odnesla je tako rekoč vse, kar so imeli. Sedanji gospodar pripoveduje, da je bil stric na peči, ko je pridrvel plaz in podrlo ter zasulo je celotno poslopje.  Stric se je stežka rešil pred smrtjo. Mlin je po povodnji obratoval kar v začasni kolibi, leta 1955 pa so ga delno obnovili. Predvsem kolo in streho stavbe, ki je bila prej samo zasilna. Svet kjer stoji sedanja hiša pa je podaril sosed Mrak, na prošnjo takratne občine. Ta namreč ni dovolila obnavljati stavbe na starem mestu, ker je bila na poplavnem in plazovitem območju. 

Do leta 1976 je imel mlin kar veliko dela, nato pa je z mletjem prenehal, saj se mletje ni več izplačalo. Gospodar Janez in žena Olga sta mlela še do leta 1979, potem se je mlinsko kolo dokončno ustavilo. Kolo iz borovega lesa je do takrat poganjala voda iz struge potoka Zala, ki izvira na Golem Vrhu. Voda je bila iz zajetja speljana k bregu po osem metrov dolgem smrekovem žlebu. Če si hotel, da voda po žlebu, pozimi ni zamrznila, si zapornice odstranil, da je voda stalno tekla. Voda se je po drugem kanalu vrnila nazaj v strugo.  Vsi leseni deli v mlinu so bili ročno izdelani. Gospodar Janez se še spomni, kje sta z očetom posekala smreko in iz nje iztesala žleb. V mlinu je sedaj ohranjena še vsa oprema za mletje. Črn in bel kamen, štiri stope, sejalnica, mernik, sita za sejanje moke, velnica, ovčji meh...  (pripovedovala Olga Šubic).

Nekoliko višje ob potoku Zala je stal Trohov mlin. Trohov Jakob, ki je živel po letu 1850, je za doto dobil nekaj več kot en hektar zemlje v grapi pod Trohom. Sveta je bilo le za eno kravo, zato si je ob potoku Zala zgradil mlin, majhno kovačijo in hišo. Vse je služilo za boljše življenje. V mlin so nosili ljudje iz okoliških hribov, največ iz žirovske strani. Le kadar je bil potok Zala majhen in mlin ni obratoval, so nosili mlet žito nižje v Budlov mlin, kjer je bila voda že večja. Z ženo Marjanco in sestro Franco so se borili tudi z delom na zemlji. Gnoj in prst so zaradi bregov morali nositi na hrbtu v koših. Drugega kot koša niso poznali. Jakob je nekaj malega koval in brusil nože. Leta 1926 je hiško in domačijo ob hudi poplavi dobesedno zasul pesek. V hiši je segal do oken in voda je tekla skozi stanovanje. Mlin je zelo poškodovalo, pozneje so ga popravili in je obratoval še nekaj let po drugi svetovni vojni. Po gospodarjevi smrti je mlela Franca. Leta 1961 pa je umrla tudi ona. Hišica in mlin sta se podrla in propadla. Lesovje je nek sorodnik porabil za kuhanje apna, zidovje sta prerasla robida in grmovje. Trohovi so nekaj časa še kosili seno in ga v koših nosili na domačijo, nato pa so to opustili. Leta 1970 so iz Trohovega mlina hoteli do Troha speljati cesto. V hudem bregu nad mlinom pa se je prevrnil buldožer in pod sabo pokopal njegovega šoferja. Pozneje je bila cesta dokončana z drugim buldožerjem. Od domačije sedaj ni ostalo nič. Kjer je nekoč stala hiša je sedaj gozdna cesta (pripovedoval Franc Oblak).

Poiščite nas na socialnem omrežju