Pokojna Cukrova Franca Eržen, rojena 1914. leta, je pripovedovala o tem, da je kot mlada živela pri Soku. Spomni se Mrakovega hlapca, ki je vedel povedati, da so v Zali, obsežnemu gozdu na Žirovskem Vrhu, obstajale štiri domačije. Čeprav je bilo že takrat vse zaraščeno z drevjem, je bilo na določenih območjih videti veliko sivke, puste ostre trave. Zemlja na teh območjih je bolj rodovitna in brez posebnega kamenja, zato so si razlagali, da so tu nekoč stale domačije. Na območju, ki je še sedaj imenovano Smolna dolina, naj bi se pri domnevni hiši reklo pri Smoletu. Druga domačija naj bi bila pri Košpetu, ker se sedaj ta predel gozda imenuje na Kopšetovem. Tretja naj bi bila pri Debencu, ker se tisto posestvo imenuje Debenševše. Četrta pa pri Kumru ali Kumrovcu, ker se tam sedaj še vedno reče na Kumrovš. Hlapec je vedel, da so kmetije propadle zaradi slabih gospodarjev, ki so se družili z zlikavci. Ko je Avstro-ogrska oblast to izvedela, jim je požgala bajte.

Lenobnost dreves se odraža tudi pri razmnoževanju, saj to načrtujejo vsaj leto dni v naprej. Od vrste je odvisno, ali vsako pomlad pride do drevesne ljubezni.

Medtem, ko iglaci svoja semena pošljejo na pot vsako leto, če je to le mogoče, imajo listavci drugačno strategijo. Preden se odločijo za cvetenje, se dogovorijo med seboj, ali naj prihodnjo pomlad začnejo z naraščajem ali raje počakajo še leto ali dve? Gozdna drevesa bi najraje cvetala vsa hkrati, saj se tako lahko dobro premešajo geni številnih posameznih primerkov. Listavci pri tem upoštevajo še dva dejavnika: dijvje svinje in srnjad. Te živali imajo brezmejen tek po žiru in želodih, s katerimi si pomagajo okrepiti plast maščevja za zimo. Jeseni pogosto pretaknejo gozd do zadnjega kotička, tako da ne ostane nič za pomladansko kaljenje. Drevesa se zato dogovorijo med seboj. Če ne cvetijo vsako leto, svinje in divjad ne morejo računati na plodove, zato se pri potomstvu omejijo, saj so samice breje med dolgim zimskim obdobjem z malo hrane in ga vse niti ne preživijo. Ko vse bukve in hrasti nato hkrati zacvetijo in tvorijo plodove, rastlinojedim živali niti ne uspe vsega pohrustati in ostane dovolj semen za kaljenje.

Lenobnost dreves se odraža tudi pri razmnoževanju, saj to načrtujejo vsaj leto dni v naprej. Od vrste je odvisno, ali vsako pomlad pride do drevesne ljubezni.

Medtem, ko iglaci svoja semena pošljejo na pot vsako leto, če je to le mogoče, imajo listavci drugačno strategijo. Preden se odločijo za cvetenje, se dogovorijo med seboj, ali naj prihodnjo pomlad začnejo z naraščajem ali raje počakajo še leto ali dve? Gozdna drevesa bi najraje cvetala vsa hkrati, saj se tako lahko dobro premešajo geni številnih posameznih primerkov. Listavci pri tem upoštevajo še dva dejavnika: dijvje svinje in srnjad. Te živali imajo brezmejen tek po žiru in želodih, s katerimi si pomagajo okrepiti plast maščevja za zimo. Jeseni pogosto pretaknejo gozd do zadnjega kotička, tako da ne ostane nič za pomladansko kaljenje. Drevesa se zato dogovorijo med seboj. Če ne cvetijo vsako leto, svinje in divjad ne morejo računati na plodove, zato se pri potomstvu omejijo, saj so samice breje med dolgim zimskim obdobjem z malo hrane in ga vse niti ne preživijo. Ko vse bukve in hrasti nato hkrati zacvetijo in tvorijo plodove, rastlinojedim živali niti ne uspe vsega pohrustati in ostane dovolj semen za kaljenje.

Na obrobju gozda Zale je pod Mrakovim posestvom domačija Budlov mlin. Včasih so imeli ob potoku Zale stanovanjsko hišo z elektrarno in mlinom. Sedaj je tam več poslopij, zadnji med njimi stari nedelujoči mlin. V njem so mleli gospodarji treh rodov Šubic, Jur, Janez in sedanji lastnik Janez. Kmetje iz Žirovskega Vrha so prinašali ajdo, pšenico, oves in rž, odnašali pa moko, iz katere so doma pekli kruh. Za plačilo si je mlinar od zmlete moke vzel merico, ki je pomenila približno desetino prinesenega žita.

Ker je bil pri hiši mlin, je bilo potrebno imeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti, ki je zajemalo tehnično poročilo o merjenju vodne naprave in situacijski načrt le-te.

V isti stavbi, nad mlinom sta v frčadi živela oče in mati. Stope za pripravo ješprenja in kaše so bile posebej v majhni hišici, ki je stala nekoliko nižje od mlina. Leta 1926 je v kraju pustošila velika povodenj, odnesla je tako rekoč vse, kar so imeli. Sedanji gospodar pripoveduje, da je bil stric na peči, ko je pridrvel plaz in podrlo ter zasulo je celotno poslopje.  Stric se je stežka rešil pred smrtjo. Mlin je po povodnji obratoval kar v začasni kolibi, leta 1955 pa so ga delno obnovili. Predvsem kolo in streho stavbe, ki je bila prej samo zasilna. Svet kjer stoji sedanja hiša pa je podaril sosed Mrak, na prošnjo takratne občine. Ta namreč ni dovolila obnavljati stavbe na starem mestu, ker je bila na poplavnem in plazovitem območju. 

Do leta 1976 je imel mlin kar veliko dela, nato pa je z mletjem prenehal, saj se mletje ni več izplačalo. Gospodar Janez in žena Olga sta mlela še do leta 1979, potem se je mlinsko kolo dokončno ustavilo. Kolo iz borovega lesa je do takrat poganjala voda iz struge potoka Zala, ki izvira na Golem Vrhu. Voda je bila iz zajetja speljana k bregu po osem metrov dolgem smrekovem žlebu. Če si hotel, da voda po žlebu, pozimi ni zamrznila, si zapornice odstranil, da je voda stalno tekla. Voda se je po drugem kanalu vrnila nazaj v strugo.  Vsi leseni deli v mlinu so bili ročno izdelani. Gospodar Janez se še spomni, kje sta z očetom posekala smreko in iz nje iztesala žleb. V mlinu je sedaj ohranjena še vsa oprema za mletje. Črn in bel kamen, štiri stope, sejalnica, mernik, sita za sejanje moke, velnica, ovčji meh...  (pripovedovala Olga Šubic).

Nekoliko višje ob potoku Zala je stal Trohov mlin. Trohov Jakob, ki je živel po letu 1850, je za doto dobil nekaj več kot en hektar zemlje v grapi pod Trohom. Sveta je bilo le za eno kravo, zato si je ob potoku Zala zgradil mlin, majhno kovačijo in hišo. Vse je služilo za boljše življenje. V mlin so nosili ljudje iz okoliških hribov, največ iz žirovske strani. Le kadar je bil potok Zala majhen in mlin ni obratoval, so nosili mlet žito nižje v Budlov mlin, kjer je bila voda že večja. Z ženo Marjanco in sestro Franco so se borili tudi z delom na zemlji. Gnoj in prst so zaradi bregov morali nositi na hrbtu v koših. Drugega kot koša niso poznali. Jakob je nekaj malega koval in brusil nože. Leta 1926 je hiško in domačijo ob hudi poplavi dobesedno zasul pesek. V hiši je segal do oken in voda je tekla skozi stanovanje. Mlin je zelo poškodovalo, pozneje so ga popravili in je obratoval še nekaj let po drugi svetovni vojni. Po gospodarjevi smrti je mlela Franca. Leta 1961 pa je umrla tudi ona. Hišica in mlin sta se podrla in propadla. Lesovje je nek sorodnik porabil za kuhanje apna, zidovje sta prerasla robida in grmovje. Trohovi so nekaj časa še kosili seno in ga v koših nosili na domačijo, nato pa so to opustili. Leta 1970 so iz Trohovega mlina hoteli do Troha speljati cesto. V hudem bregu nad mlinom pa se je prevrnil buldožer in pod sabo pokopal njegovega šoferja. Pozneje je bila cesta dokončana z drugim buldožerjem. Od domačije sedaj ni ostalo nič. Kjer je nekoč stala hiša je sedaj gozdna cesta (pripovedoval Franc Oblak).

Za najmlajše je posebej zanimiva Medvedkova pot, katere izhodišče je prav tukaj. V smeri markacij - medvedjih šap, se odpravite v gozd in spoznajte našo mahovito medvedko Štefko. Krožna otroška pešpot (3,5 km) je obarvana z gozdno pedagogiko in čutnim zaznavanjem. Posebej primerna je za družine z otroki. Navdušil vas bo čudovit gozd z gozdnimi jasami, opremljenimi z didaktičnimi pripomočki, klopmi, lesenimi lužami in različnimi skulpturami, med drugim tudi mahovito medvedko Štefko.

Zgodba o nastanku mahovite medvedke Štefke sega v leto 2014, ko se je v Poljanski dolini zgodila poplava, ki je uničila prenekatere ceste, sprožali so se plazovi, odnašalo je mostove. Eden takih nesrečnih mostov je bil tudi most v Todražu, ki vodi na Žirovski Vrh Sv. Urbana. Prebivalci smo s tistim dnem ostali brez dostopa do svojega doma za dva meseca. K sreči smo imeli več možnih obvozov, bodisi preko Brebovnice ali Žirovskega Vrha. Deroča Brebovščica je most izpodjedla in ga uničila do te mere, da je bilo potrebno zgraditi novega. Od starega mostu je ostala le železna ograja, ki je nekako kar nismo mogli zavreči. V njej so se skrivali številni spomini. Ko smo pred desetletji hodili v šolo, smo na tem mostu sedeli, plezali po ograji ter metali kamenčke v potok. Da bi ohranili to otroško razigranost se je porodila ideja, da bi iz starega železa morda izdelali zanimivo skulpturo. Ideje so bile različne, vendar je zmagala skulptura medveda, ki bi sonaravno 'bival' kar sredi gozda Zale. Že pisatelj I. Tavčar je v povesti V Zali pisal o velikem medvedu, ki je napadel kanonika Amandusa. Ravno o tej zgodbi pa govori tudi vsebina tematske poti skozi Zalo, zato se je umestitev skulpture zdela smiselna. Družina Omejčk je tako zavihala rokave in se lotila skulpture, ki bo v Zali živela in navduševala mimoidoče. Živela pa na način, da bo preraščena z mahom, katerega bo namakal namakalni sistem znotraj skulpture. Najti je bilo potrebno ustrezno lokacijo znotraj zasebnega zemljišča družine, nato zvariti kose železne ograje, ki so služili, kot glavno ogrodje medvedje skulpture, nato pa iz kompaktne mreže izdelati 3D obliko. Sledil je prevoz na izbrano mesto, fiksiranje v tla ter polnjenje skulpture z materialom. Iz bližnjega potočka smo vkopali še cev, ki je pripeljala vodo vse do glave medvekde in ji omogočilo zalivanje mahu. Na skulpturo smo nato nasadili še mah, ki pa ga je na nekaterih mestih potrebno tudi kdaj zamenjati. In tako je leta 2015 nastala je Štefka, ki je ime dobila po trenutnem predsedniku turističnega društva - Štefanu Bogataju. Vse od takrat je postala velika atrakcija in ena od pohodnih ciljev v Poljanski dolini.