V jesenskem času je gozd najlepši. Zato smo se odločili, da v objektiv ujamemo nekaj radoživih in sproščenih utrinkov, ki zelo zgovorno pripovedujejo zgodbo o Medvedkovi poti.

Klikni povezavo.

Za tiste, ki se boste v teh prelepih dneh odpravili na pot z družino, priporočamo, da obiščete Medvedkovo pot. Da bo sprehod potekal brez iskanja, smo posneli GPS sled poti. Ljubitelji daljših tur pa si lahko omislite pohod po poti skozi Zalo, v dolžini 12 km. Da se izognete čim več asfaltiranim površinam, se poslužite GPS posnetka poti.

''So na tej kmetiji res našli Dalmatinovo biblijo?'', se je 19. 3. 2020 na Facebooku spraševal Jure Žitko.
''Kmetija pri Bukovcu na Žirovskem vrhu je najvišje ležeča kmetija tukaj. Če se peljemo iz Smrečja proti Lavrovcu zavijemo proti Golemu Vrhu gremo mimo utrdbe Rupnikove linije in po dobrem kilometru ali dva pridemo do te kmetije. Tukaj je srce Žirovskega vrha dolgega skoraj 15 km in vrh je povsem gol in pogled ob jasnem vremenu je res fantastičen. Tukaj sem se srečal z gospodarjem, ki je bil nadvse prijazen in z veseljem je odgovarjal na moja tudi nevsakdanja vprašanja. Njegova kmetija sega že v leto 1639 in že starejši so mu pripovedovali, da so nekoč tukaj zatočišče našli luterani, ki pa so kasneje bili tudi navdih za pisatelja Ivana Tavčarja. Na vprašanje o bibliji, ki naj bi jo našli tukaj pa je gospodar odgovoril, » Ja, res je. Zelo dobro je o tem vedel, žal že pokojni lokalni fotograf«. V najstarejši stavbi , ki stoji tik ob cesti (sem jo slikal) je bila najdena Dalmatinova biblija, kar je dokaz, da so tudi v protireformacijskih časih tukaj vztrajali luterani. Zanimivo je še nekaj, da tako na velikem območju, kot je Žirovski vrh ne vidimo nobene cerkve. Ne pozabimo tukaj na rudnik urana, ki je že nekaj časa zaprt. Se pa danes predvsem lokalno turistično društvo trudi za oživitev turistične ponudbe, poleg odličnega pisatelja Ivana Tavčarja, ki naravi in zgodovini vdihuje dušo, do poti skozi Zalo, pa do Rupnikove linije in številnih gostoljubnih kmetij, ki ena do druge ponuja prigrizke do kosila in še kaj več, seveda vse po predhodnem dogovoru, drugače pa je že sam sprehod po tem grebenu odlična priložnost za sprostitev, za odmik in pogled po prostranih vrhovih naše lepe dežele.''

Avtor fotografije in prispevka: Jure Žitko

Čudovit zapis in pravo raziskavo je dne, 18.3.2020, na Facebooku objavil Jure Žitko. Zahvaljujemo se mu za njegov trud.

Takole je zapisal: ''Pot skozi Zalo, kar nekako pravljično se sliši in res je. Krožna pot, dolga 11 km po vrhovih Žirovskega vrha je res lepa, mirna v objemu čudovitega gozda. Jelke in smreke tukaj kraljujeta že mnogo stoletji, svoj mir pa so našle tudi pridne mravljice, ki so si čisto zares ustvarile ogromne domove. Hodimo po medvedkovi poti, pa nič bat ne bomo srečali medveda. Bomo pa srečali pohodnike, prijazne domačine in sekače, ki z vso previdnostjo odstranjujejo obolela drevesa in s tem skrbijo, da je gozd zdrav in lep. V zavetju narave je danes tukaj življenje pravi privilegij. Z nadmorsko višino blizu tisočaka pa je pogled po naši širni domovini zares enkraten, ko zastane dih in zaigra srce.

No, nekoč pa je bilo tukaj življenje zelo težko, delo pa naporno in zelo nevarno. Zakaj? Resnična zgodba, ki jo je Sonja zelo lepo opisala in mi jo poslala: » Čeprav je preteklo že mnogo let, nekateri še dobro pomnijo, o čem so se nekoč pogovarjali njihovi dedje. O tem sta spregovorila Ivan Droftina (89 let), po domače Glavtar in Adolf Malovrh (91 let in žal ga ni več med nami, doma je bil iz Šentjošta). Med drugim se spominjata , da sta njuna deda pogosto pripovedovala, kako so na prelomu 18. in 19. stoletja na območju Žirovskega vrha, v gozdovih Zale in v okolici Potoka, v Kadeh, sekali jelovino za izdelavo ladijskih jamborov.
Ladje so bile grajene za različne namene in imele temu primerno število jamborov, ki so služili za razgled, signalizacijo ter pritrditev jader, v katera se je zaganjal veter in ladjo gnal naprej. Zato je bil visok in trden jambor pogoj, da je ladja lahko varno plula in kljubovala viharnemu morju. Primerna so bila drevesa hoje ali jelke, ki so bile ravno raščene, z malo grčami in so dosegala višino več kot 30 m. Sečnja tako visokih dreves je bila nevarna in je terjala veliko spretnosti. Tla, kamor je posekano drevo padlo, so morala biti dokaj poravnana in očiščena, da se med padanjem ni zapletlo med krošnje rastočih dreves ali se celo zlomilo. Drevesa so žagali z žago imenovano »robida« ali »cug žaga«. Do kakšne stopnje so na sečišču podrta drevesa obdelali ni podatkov, znano pa je, da so bile za spravilo narejene namenske vlečne poti, ki so potekale v čim bolj ravnih linijah. Če so bila tla močvirnata, so na pot stikoma in prečno polagali lesene lege, ki so preprečevale vdiranje koles. Na nekaterih mestih so lege še sedaj vidne. Ena izmed vlak iz gozdov Zale je bila speljana po Možinetovem gozdu v smeri Smrečja do Šelovsove domačije, postavljene na rob strmega pobočja nad Podlipsko dolino. Posamezno deblo so tovorili na vozu, ki je bil deljen na dva dela. Na prednji del so naložili debelejši konec, na zadnji del osrednje deblo, sam vrh pa je segal čez voz. V primeru, da bi se vrh vlekel po tleh, so ga med prevozom podlagali. Razpon med prednjim in zadnjim delom voza je bil 15 do 20 m, prilagojen dolžini debla. Voz je vleklo več parov vpreženih volov. Da je transport potekal lažje, so zadnji del voza krmarili sekači. Kljub pomoči je prevoz napredoval zelo počasi, npr. za pot od Zale do Golega vrha, to je en km razdalje, so potrebovali ves dan. Ko so deblo pripeljali do Šelovsa, so ga raztovorili, spravili v drčo in spuščali proti kotu Podlipske doline. Usmerjali so ga s pomočjo ročnih orodij, kot so cepin, ak, kovinski kavelj in drog. V dolini so deblo ponovno naložili na voz, ga peljali do Vrhnike, naprej proti Postojni, čez Kras vse do ladjedelnice oziroma dogovorjenega jadranskega pristanišča.
Kadar pa so sekali na brežinah v Kadeh, so debla spravljali do vznožja Kadi in jih od tam naprej z vozovi peljali do Ljubljanice. Tod se je začel najtežji del poti, strm kolovoz, ki je potekal vzporedno s sedanjo cesto od Ljubljanice proti Pilu. Za tako strme odseke so vpregli po 10 ali več parov volov, pomagali pa so tudi ljudje, ki so voz vlekli z vrvmi. Na Pilu so debla zvlekli v drčo in jih usmerjali proti potoku Šujica do ravnega izteka Vrzdenške doline, kjer so jih ponovno naložili na vozove in tovorili proti morju. Višinska razlika spusta je bila okrog 200 m.